Razvoj človeške vrste je manipulacija. Spreminjanje naše podobe je postalo domena kozmetike, lepotne kirurgije in mode, ki nas približujejo idealu popolne lepote in dovršenosti. Živimo v prostoru vizualizacije in odvisnosti od percepcij referenčnega okolja. Človek je z revolucionarnimi orodji navidezno nadomestil evolucijo narave, s ciljem (neuspelega) prikrivanja svojega živalskega izvora. Ko se bodo ženskam zaradi nošenja visokih pet namesto stopal razvila kopita, bo to enako kot pri prehodu iz štirinožne hoje v pokončno držo. Vse modifikacije so zato posledica zavestnega človekovega delovanja, ki danes kulminira v genetiki kot obljubljenemu eliksirju večne mladosti. Če modi in kozmetiki "dovolimo" interferiranje v našo zunanjo podobo, pa se moramo pri lepotnih operacijah že vprašati, kdo smo in koliko smo po videzu še podobni našim prednikom, staršem, sorodnikom. Ali nismo s temi posegi izgubili nasmeha svoje babice, radoživega pogleda očeta, privihnjenega nosu matere... Ali lahko rečemo, da smo s temi ljudmi istega rodu, še posebej, če se bodo v proces vključili genetski inženirji?

Digitalna fotografija je še en prispevek k brisanju sledi s preteklostjo oz. vsaj k prirejanju njene podobe. Različna photoshop orodja vas naredijo lepše, brez gub, z bujno frizuro, z izklesanimi telesi, lahko vas celo postavijo v sanjske kraje in ob ljudi, s katerimi se v resnici nikoli niste srečali. Kar je nekoč s prelistavanjem družinskega albuma predstavljalo čustveni ritual obujanja spominov, je danes reducirano na družinski katalog mode in lepote. S takšno manipulacijo spominov je nastala "klonirana" človeška vrsta, ki je z realnostjo povezana samo še z imeni in priimki. Obe podobi sicer kratek čas sobivata v istem prostoru in času, vendar je photoshop generacija tista, ki bo prišla v zgodovinske knjige in zapise. Za slabšo inačico našega jaza je tako rezervirana minljivost, pozaba in neprepoznavnost.

Sicer pa sta tradicija in zgodovina tako ali tako samo iluzija trajnosti.