Po starem izročilu pustne šeme prinašajo srečo in dobro letino. Zato jih je potrebno obdarovati, najpogosteje z denarjem. Tednu razigranosti in splošnega izobilja sledi streznitev in ponovno nadevanje mask navadnih ljudi. Iluzija udobnega življenja na visoki nogi se konča na pepelnično sredo, z zažiganjem in pokopom pusta, beloovratniški duhovniki pa vernike s posipanjem blagoslovljenega pepela opomnijo na človeško minljivost in potrebo po spreobrnjenju ter poboljšanju. Za en teden navidezne razuzdanosti čaka "grešnike" kazen štiridesetih dni posta in pokore!

Velja rek, da kdor dobi, naj tudi da. Relativno pa največ dajo tisti, ki najmanj dobijo. Je pa tistih, ki so najmanj dobili zato tudi največ. Psihologija množic in teorija velikih števil gresta tukaj z roko v roki, in bog oz. cerkev to najbolje vesta. Pust in post za ene, celoletno obilje za druge!

Cerkveno premoženje naj bi predstavljalo splošno dobro, narodov blagor, kulturno dediščino, neprofitno pa bi moralo služiti predvsem pastorali (dušnemu pastirstvu), socialnim potrebam, vzgoji in izobraževanju, torej vernikom in državljanom nasploh. Če katoliška pravičnost in dobrota kaj veljata, potem je postni čas najbolj primeren, da "duhovni menedžerji" odvržejo maske, si pogledajo v srce ter razmislijo o razdelitvi premoženja med ljudi (mogoče v obliki lastninskih certifikatov, kot je to nekoč že storila država). Saj pri vsem tem gre za blaginjo človeških duš in zato cerkev nima kaj izgubiti! Ali pač, in je ločitev cerkve od države samo navidezna, v resnici pa (ni)smo vsi od enega boga?